POD KANINSKO GORO - REZIJA
Hvaljen bodi, Jezus Kristus, sončece!
Bodite blagoslovljen!
Na cel svet sijete, ga oživljate,
grejete s sveto lučjo,
posijte name, pogrejte me,
oživite tudi danes.
Vsaka duša naj na veke hvali Boga.
(Silvana Paletti – Bertulowa)
Pred dvema letoma smo romali k koroškim Slovencem. Letos, na zadnjo soboto v avgustu pa smo nadaljevali pot k Slovencem v Rezijo, pod vodstvom Dejana Valentinčiča, raziskovalca in poznavalca življenja zamejcev. Dva avtobusa smo napolnili zvedavi župljani iz Deskel, Gorenjega Polja in Plavi z župnikom Simonom Vendraminom. Kdo in kaj pravzaprav Rezjani so, nam je na avtobusu Dejan slikovito prikazal in spregovoril o identitetnih in političnih problemih s katerimi se Rezjani srečujejo. Njihovo narečje je brez dvoma slovenskega izvora, a uradno priznanje tega (npr. vključenost v zaščitne zakone za slovensko manjšino, dvojezične osebne izkaznice ...) je stvar, ki se ji številni z vsemi močno upirajo.
Prvi naš postanek je bil pod vznožjem Rezije, v srednjeveški, z obzidjem obdani vasici Pušja vas. Tu nas je pričakal vodič, Sandro Quaglia, s katerim smo tekom dneva odkrivali lepote Rezije. Skupaj z lokalnim vodičem sta nam, pod arkadami mestne hiše, opisala kako je iz popotresnih ruševin iz l. 1976 nastajalo novo obnovljeno srednjeveško mesto. Svetovna znamenitost mesta pa so mumije, ljudje, ki so živeli med 14. in 19. stol., in so bili pokopani v kripti katedrale.
Med omamnim vonjem po sivki, ki se je širil po ulici iz čarobnih trgovin in z njo okrašenih portalov, smo si ogledali obnovljeno katedralo sv. Andreja z znamenitimi freskami.
Cesta nas je vodila naprej v Ravanco, kjer smo imeli v Marijinem svetišču sveto mašo z rezijanskim pridihom. Pozdravila nas je rezijanska pesnica, pevka in pripovedovalka Silvana Paletti, ki je pri maši v narečju prebrala berilo, Sandro Quaglia pa nam je med obredom zapel dve stari pesmi, o katerih je pravkar izdal zgoščenko, da pesmi ne bi šle v pozabo.
Pred nami je bila sosednja vasica Solbica, kjer nas je Sandro v muzeju popeljal v življenje in svet znamenitih rezijanskih brusačev, ki se jih številni spominjamo še iz časov, ko so hodili po naših krajih.
Od tu naprej pa v Mužac, srednjeveški še delujoči benediktinski samostan, center od koder se je širilo krščanstvo po Benečiji in Reziji. Od tu se odpira lep pogled na dolino in reko Rezijo, ki teče izpod strmin Kanina in drugih vrhov.
Prijazen, zgovoren, simpatičen, duhovit vodič Sandro nam je z nasmehom v rezijanščini in v knjižni slovenščini pričaral Rezijo kot najlepši kraj na svetu, z bogato zgodovin in, kulturo, ki je ohranila vse: narečje, plese, šege in navade, predvsem pa izredno navezanost na svoja izročila in identiteto. Kaj pa mi, če bi se zgodovina obrnila malo drugače in bi se na Primorskem znašli v položaju kakršnem je danes Rezija. Bi bili tudi mi tako ponosni na to kar smo, kar imamo in tako zavzeti za svojo ohranitev?
Preživeli in doživeli smo lep romarski dan v nam skriti rezijanski dolini, ki sta nam jo razkrila Dejan in Sandro, katerima gre vse priznanje in zahvala.
Za konec naj spregovori pesem Silvane Paletti, ki vse pove:
Ko bi mogle gore govorit,
ko bi mogli doline in hribi kaj reči,
bi še mrtvim se zbudil spomin
na lepo, veselo Rezijo.
Alenka Konjedic
