Srečku Boštjančiču v slovo
28. november 2018
Naše življenje je podobno cesti: lahko je dolga ali kratka, ozka ali široka, polna ovinkov in le malokdaj ravna. Nekega dne ceste zmanjka in dušo objameta tišina in mir, večni mir, ki ga v tem svetu zaman iščemo. Ko se utrne življenje naših dragih, le težko dojamemo, da so se za vedno poslovili od nas. Pravzaprav ne gre za dokončno slovo, kajti osebe, s katerimi smo bili povezani z iskrenimi čustvi, ostanejo v naših srcih in so ob obujanju spominov z nami do poslednje ure.
V sobotnem jesenskem jutru si se tiho poslovil od nas, dragi sosed in bratranec, ter zaspal v poslednjem snu. Odšel si ob spremljavi šelestenja listov, ki so zapuščali veje dreves, da bi si odpočili v zemlji, ki bo tudi tebe, Srečko, danes sprejela v svoje naročje.
5. dan majnika pred 77 leti si se rodil pri Ivančevih v Gorenjih Desklah mami Rozini in tatu Antonu. S svojim prihodom si razveselil brata Toneta in dve sestri: Marico in Ane, za katere si kot najmlajši vse življenje ostal njihov ljubljenec. Po končani osemletki si se izučil za mizarja in se kot vajenec zaposlil v anhovski cementarni, kjer si ostal vse do upokojitve.
Vsakemu od nas je podarjeno eno samo življenje. Kako ga znamo živeti, pa je odvisno od nas samih. Lahko ga zapravimo v brezciljnem tavanju ali pa se že zgodaj zavemo, da je obdobje med rojstvom in smrtjo tudi čas ustvarjalnosti, ko lahko zase in za druge naredimo marsikaj dobrega. Ti, Srečko, si izbral to drugo pot, ki se je začela pred 65 leti.
Posluh malega ministranta in smisel za glasbo je opazil tedanji župnik Filip Kavčič. Orgle so prevzele otroško dušo in tej predanosti si ostal zvest do konca. Gospod Kavčič se je dogovoril z Antonom in Kazimirjem Nanutom, da sta te uvedla v umetnost orglanja. Svoje znanje si potem dopolnjeval pri pedagogu Maksu Pirniku in profesorju Tušarju.
Na praznik Marijinega Vnebovzetja 1963 je zvon vabil župljane v domačo cerkev. Za harmonijem si sedel ti, komaj 12 let ti je bilo, in tvoji prsti so izvabili iz glasbila nabožne melodije. Prav kmalu so se pod tvojimi rokami oglasile orgle. Kolikokrat do lanskega novega leta, ko je bilo za tabo že več kot šest desetletij druženja s cerkvenim pevskim zborom in igranjem na orgle? Ne dolgo nazaj si spremljal tudi pevce iz Plavi, od 2008 pa si prevzel še dolžnost organista in zborovodje na Gorenjem Polju. Pred leti si vodil tudi moški pevski zbor domačega prosvetnega društva. Za vsa nepozabna leta, ki si jih posvetil domačemu kraju, se te bomo z veliko hvaležnostjo spominjali.
Spominjali pa se te bomo tudi kot umirjenega, delavnega človeka, ki je bil ob vsakem času pripravljen pomagati drugim. Tvoje življenje je bilo bogato izpolnjeno. Moči in razumevanja pa si vselej našel pri svoji družini. Tvoje delo je spremljala in ti stala ob strani v prvi vrsti žena Zorana, s katero sta preživela skupnih 53 let. V veliko veselje in ponos sta ti bili hčerki Karmen in Mirjam, pa tudi vnuki Peter, Jani in Ambrož.
Pot, ki je bila zadnja leta marsikdaj trnova zaradi bolezni, se je končala na dan, ko se je iz oblakov zlivalo, kot bi še nebo jokalo ob tvojem odhodu. Pogrešali te bomo: tvoji domači, sosedje in prijatelji, tvoji pevci in orgle, iz katerih tvoji prsti ne bodo več izvabljali melodij.
Dragi Srečko, vsak je v to življenje poslan s posebnim namenom. Ti si svoje poslanstvo vestno in z veseljem opravljal, zato je čas, da si odpočiješ v domači zemlji v objemu neskončnega miru. Vsem, ki so te spoštovali in imeli radi, pa moje globoko sožalje.
Silva Matevžič
