Božično voščilo

Med nas prihaja Bog. Prihaja po božje tako, da preseneča. Naše človeške, preveč človeške predstave o Bogu, v katerih se nemalokrat nezavedno zrcalijo naše skrite in sebične ambicije po zunanjem blišču, udobju in ošabnem uveljavljanju samega sebe nad drugimi, dejanski prihod Boga med nas razkrinka in razgali v vsej njihovi pritlehnosti in grešnem napuhu. Bog prihaja in zato ne potrebuje nobenega blišča in nastopaštva. To je gospostvo njegove nesebičnosti in odrešujoče ljubezni, gospostvo – ali če hočete – suverenost njegove božanske dobrote in sočutja do vseh nas. Vse poznejše Jezusovo življenje, govorjenje in delovanje je že navzoče v jaslicah. Njegovo druženje z izobčenci in obrobneži svojega časa se začenja že z druženjem s pastirji, ki so bili v takratni družbi prav tako omalovaževana raja, njegova blagost in nenasilnost imata v podobi novorojenčka svojo najbolj zgovorno prispodobo, revščina pastirske staje že nakazuje njegove besede, da nima prostora, kamor bi naslonil glavo. Zavrnitev, ki je je bil deležen, še preden je prijokal na svet, napoveduje končno zavrnitev, ki se je končala s smrtno obsodbo in križanjem. »V svojo lastnino je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli.« Ta izrek iz uvoda v Janezov evangelij, ki je rdeča nit celotnega Jezusovega življenja, se je povsem jasno pokazala, ko je bil še na poti na ta svet. A kljub vsemu temu Bog prihaja med nas, saj ga v njegovem odpuščanju in ljubezni nič ne more zadržati. To spoznanje svete noči nam prinaša najvišje veselje in najbolj trden mir.«

Vam vsem voščim blagoslovljene in miru polne božične praznike.

Simon Vendramin