Adventni čas ni le priprava na božič, ampak predvsem vstopanje v adventno duhovno držo – pričakovanje Gospoda. Prvikrat je Gospod prišel na svet kot človek po materi Mariji; njegov definitivni prihod kristjani pričakujemo ob dopolnitvi časov. Med obema prihodoma se dogaja skrivnostno, vedno znova uresničujoče se Gospodovo prihajanje v srca vernih.

Preizkušnja: v rast ali pogubo

Odlomek evangelija nas povede v Noetove čase. Življenje je teklo svoj vsakdan; ljudje so bili posrkani v dogajanje sprotnosti. Le Noe je prepoznal Božjo odrešenjsko dinamiko. Tako je v očiščujoči preizkušnji preživel Noe ter tisti, ki so bili nanj vezani. Namreč, živeli so nekaj zares trdnega: naslonjenost na Boga ter v njem povezanost med seboj ter s stvarstvom.

Vprašanje polnosti življenja ni le v tem, kaj človek dela, pač pa, kako dela, kako živi.

V preizkušnji se pokaže, kaj je zares trdno in resnično. Za nekoga bo preizkušnja odrešenjska izkušnja (rast v povezanosti s Kristusom in bližnjimi); za drugega bo pogubna (padec v zagrenjenost in obup). Prijatelje šteješ v nesreči, ne v blagostanju, pravi pregovor.

Pa ne gre le za preizkušnjo. Jezus pove o dveh osebah, ki bosta na zunaj delali povsem isto; ena bo sprejeta – sprejeta v odrešenje, druga ne. Zakaj? Ker gre za drugačno držo v srcu, za drugačen temeljni namen. Vprašanje polnosti življenja ni le v tem, kaj človek dela, pač pa, kako dela, kako živi. Pomislimo: delamo in se trudimo, a je bistvena razlika, ali pri tem raste med nami in po nas ljubeča povezanost, ali pa je vse skupaj le neko hitenje ter ostajanje vsakega v svojem malem svetu. Okus v srcu je silno drugačen; življenja puščajo drugačno sled. Spominjam se izkušnje nekoga: če delam iz ljubezni, potem imam moč in gre; če pa sem ujet v potrebo, da izpadem dobro pred drugimi in se dokazujem, je silno naporno.

Ven iz posrkanosti

Cerkev nam daje Božjo besedo, ki nas hoče zbosti in predramiti. Vabi nas v adventno duhovno držo budnosti za Božje prihajanje. Ven iz posrkanosti v sprotnost, iz okupiranosti s skrbmi in načrtovanjem; ven iz drže, kot da bi bili za vedno na tem svetu ali kot da bi bili edini. Ne, tu je Gospod – Prihajajoči. Da mu le damo prostor in mu odpremo svoje življenje. Nimamo mi pod nadzorom Božjih obiskov. Moremo pa gojiti držo budnosti za Božje obiske, da jih prepoznamo in sprejmemo. Gospod preseneti: pride ob uri, ko ne pričakujemo, in na način, kot ne pričakujemo. Marsikdaj smo ukalupljeni v predstavo, da je življenje polno le tedaj, ko nam vse dobro teče. Pa je Kristusova odrešenjska polnost življenja bistveno bolj vseobsegajoča.

Vprašajmo se: Kdaj mi je vera v Boga še posebej odločilno pomagala v življenju? Kje naj v tem adventu poživim zaupanje v Gospoda, torej budnost – adventno duhovno držo?

Vir: druzina.si