Piše: p. Primož Jakop

Ko začenjamo adventni čas, se zdi prikladno, da se vprašamo, za čim se trenutno ženemo v življenju: kaj je tisto, kar si želimo in po čemer hrepenimo? Hrepenenje vedno poganja naša srca – čim bolj je ozaveščeno, lažje prepoznamo, v katero smer teži naše srce in kje si obetamo srečo. To, po čemer hrepenimo, zaposluje naše misli in vodi naša življenja, čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Veliko je reči na svetu, ki nam obetajo, da lahko zadovoljijo naše srce in v resnici ponudijo tisto srečo, ki jo obetajo in po kateri hrepenimo v najglobljih kotičkih našega srca.

V novem liturgičnem letu bo evangeljske odlomke razlagal jezuit p. Primož Jakop.
FOTO: Tatjana Splichal

A kristjani smo glede tega v prednosti, ker po razodetju Svetega pisma vemo, da je edini resnični vir naše sreče Bog sam. In čeprav v temelju poznamo to razodetje, se nam, kadar nismo čuječi in zbrani, zgodi, da se nam ponudba tega sveta z vsemi obeti užitkov in ugodij zazdi boljša, bolj zanimiva in bogatejša. Pred to nevarnostjo nas v današnjem odlomku opozarja tudi Jezus.

Izpustiti iz rok zemeljsko

Na prvi pogled se zdi, da nas Jezus z napovedovanjem stiske in preizkušenj želi pripeljati do točke, da bo slutnja njegovega napovedanega drugega prihoda visela nad nami kot preteča nevidna, in vendar občutna teža, da bomo živeli v strahu. A ko beremo še naprej, lahko vidimo, da v resnici Jezus svoje učence sredi teh preizkušenj vabi k veselemu in mirnemu pričakovanju tega, da bo njihovo najgloblje hrepenenje izpolnjeno. Če je naš pogled čuječ in pozoren, naše misli pa v molitvi pri Bogu in v pogovoru z njim, potem napovedani drugi prihod ni več povezan s strahom pred tem, kar se bo zgodilo, ko bo minilo vse, kar je minljivega. Namesto tega se misel na Jezusov drugi prihod poveže s prej omenjenim hrepenenjem, da bi končno že dosegli tisto večno in neminljivo srečo, ki jo Jezus za bivanje z njim obljublja vsem, ki se trudijo živeti kot on in po njegovi zapovedi ljubezni.

V resnici Jezus svoje učence sredi teh preizkušenj vabi k veselemu in mirnemu pričakovanju.

Res je, da to pomeni biti pripravljen izpustiti iz rok vse zemeljsko, na katero smo včasih zelo močno navezani, a tisto, kar nas vse čaka onkraj smrti, je neopisljivo lepše, boljše in prijetnejše kot vse, kar nam je dano prejeti in srečati v zemeljskem življenju. Dan dokončnega konca bo prišel nenadoma, »kot zanka«, nenapovedano, zato je Jezusovo vabilo, da bi ostali zvesti v molitvi in v drži čuječnosti, danes, na prvi dan adventa, več kot na mestu. Da bi vzeli letošnji advent kot šolo tega, kako ubežati vsemu lažnemu ter vedno iskati Boga in njegovo resnico!

Vir: druzina.si