Piše: p. Primož Jakop

Z nedeljo Jezusovega krsta vsako leto zaključujemo liturgični božični čas. Potem ko smo se od božiča sem lahko čudili ljubezni, zaradi katere se Bog odpove svoji večnosti in vsemogočnosti ter postane eden od nas, krhek in na poti, ki neizogibno pelje v srečanje s smrtjo, se lahko ob današnji nedelji čudimo, kako to, da Jezus, edini nedolžni in brez greha, skupaj z drugimi stopi v vrsto ljudi, ki so slišali Janezov klic in se dali krstiti z vodo v znamenje svoje pripravljenosti, da spremenijo svoje življenje in pripravijo pot Gospodu.

V svetem letu o nedeljskih evangeljskih odlomkih premišljuje jezuit p. Primož Jakop. FOTO: Tatjana Splichal

Janez s svojim klicanjem vabi ljudi, da ohranjajo pričakovanje in da ostajajo čuječi v zvestobi obljubi, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu po očakih in prerokih. Prepoznava namreč nevarnost, da bi ljudje, ki se mu dajo krstiti, svoja pričakovanja omejili na to, kar lahko doseže krst z vodo: da je že dovolj, da se mi sami potrudimo za to, da so naša življenja manj krivična, da s svojim naporom dosežemo, da smo manj sebični, in da več kot to pač ne gre. Zato Janez odločno poudarja, da sta njegov klic in njegov krst samo priprava na veliko več – na to, kar pripravlja Bog po svojem Maziljencu.

Pomembno je, da ljudje tega daru ne nehajo pričakovati in po njem hrepeneti. Še tako izpolnjeno in bogato življenje, ki ostaja samo človeško, je zapisano smrti in minljivosti, zato vsak, ki ga živi, na koncu nujno pride do vprašanja, ali je bil ves trud sploh vreden, če s smrtjo vse mine.

S krstom smo vsi pridruženi Jezusu in s svojimi telesi postanemo tempelj Svetega Duha, ki je Božje življenje sámo.

Nezmernost milosti

Večno življenje, po katerem v resnici najbolj hrepenimo, namreč ne more biti sad našega prizadevanja. Pride lahko samo od Tistega, ki ga poseduje, in to ne kot zasluženo plačilo, temveč kot zastonjski dar. Vendar tudi Bog težko obdari tistega, ki za dar ni odprt. Janezov klic zato opozarja na to, da je pomembno, da smo za ta dar odprti in da ga pričakujemo. Evangelist Luka nadalje poudarja, da je za ta dar odprt le, kdor moli. Da se nebo odpre in da se z neba spusti Sveti Duh, nam Luka prikaže kot neposredni rezultat Jezusove molitve. In če se je Jezus ob božiču razodel kot »Bog-z-nami«, potem lahko na današnjo nedeljo razumemo, da Sveti Duh prihaja, da bi bil »Bog-v-nas«. S krstom smo vsi pridruženi Jezusu in s svojimi telesi postanemo tempelj Svetega Duha, ki je Božje življenje sámo. Čeprav ostaja neviden, lahko njegov glas vedno slišimo in učinke poslušnosti prepoznavamo po sadovih, ki jih omenja apostol Pavel: z močjo Svetega Duha v nas se naše življenje iz sebičnosti, sovraštva in suženjstva lahko spremeni v zmožnost služenja, ljubezni in svobode.

Naj nas Janezov klic vedno opominja na ne(i)zmernost milosti, ki nam jo Bog v svoji ljubezni namenja!

Vir: druzina.si