Obsedel sem pred svojo košaro ...

Nočem odgrniti lepega prtička, že tako so misli preglasne. Skozi možgane mi švigajo s tako močjo, da se sploh ne morem umiriti.

Poslušam glas v možganih, ki kakor tožnik z iztegnjenim prstom nastavlja ogledalo moji bedi.

"Do sem torej sega tvoja vera," očitajoče govori glas Tožnika v meni, "do sem tvoja gorečnost in tvoja velikodušnost? Do polne košare. Jezus s križem zate, v bolečini za tvoje odrešenje, v smrt in v grob, ti pa čakaš, kdaj boš odgrnil svojo košaro in si naredil prvi sendvič? Blagoslovljeni sendvič – zato, da bo tvoja vest nekoliko pomirjena?" Saj sem veren. Velika sobota. Blagoslovljena košara. No, pa saj še tu in tam. Ampak v resnici ni časa. No, saj bom. Saj bom bolj veren.

"Kaj ni vse enako kot lani? Kaj nisi tudi takrat – kot že tolikokrat – sebi obljubil: letos bo pa drugače? Letos želim biti boljši človek, bolj resnično kristjan. Letos želim narediti zares nekaj za rast svoje vere.

Kaj nisi tako razmišljal tudi lani? In kaj je letos drugače kot lani? Kaj je drugače kot pred dvema letoma? Kaj je drugače kot pred desetimi leti?" Tako mi govori nek glas v meni, ko sedim ob svoji košari.

Glas Tožnika v meni neusmiljeno odmeva. Vsaka beseda grenko zaboli – ker govori resnico. V osramočenosti sam pred seboj sklanjam svoj pogled; pred seboj vidim mrak in duša boli.

Še vedno sedim pred svojo košaro. In je ne upam odgrniti. Še misliti več nočem nanjo. Sram me je. Vse je res.

Do sem torej sega moja vera ... In moja ljubezen ... In moja zvestoba ... In moje upanje ...

V srcu utripa bolečina krivde, žalosti in trpkega razočaranja samega nad sabo. Tak sem torej. Izgubljeni sin v resnici. Le tu in tam pridem na obisk, če že. Sicer pa so druge reči zabavnejše od Očetove hiše. In tudi, ko sem ob Njem, ob svojem Očetu, se čutim utesnjenega. Ostanem daleč zadaj, blizu vrat. In komaj čakam, da grem.

V grlu začutim grenkobo. V očeh začutim solzo.

Začudim se solzi. Ko bi bilo moje srce zares tako brezčutno, kot pravi glas Tožnika v mojih mislih, bi mi nemara bilo vseeno. Srce, ki se je spremenilo v kamen, ne toči solz.

Glas Tožnika v meni je nenadoma utihnil.

Ničesar več ne slišim. V možganih nič več ne bega. Le še tišina. Kakor v črni jami. Kakor v grobu velike sobote, še pomislim.

In potem nenadoma zaslišim nek drug glas. Glas, kakor bi spregovorila pomlad; glas, kakor bi prisluhnil školjki, ki zvoke brezskrbnega poletja pričara sredi sivega jesenskega dne. Slišim glas, kakor bi ga porodil topli veter med gorskimi vrhovi, ki boža opustele prepade in osamljene cvetice ... Še preden sem zaslišal, kaj govori, je moje srce zatrepetalo v valovih večnosti in zdelo se mi je, kot da me je Nekdo vzel v naročje in me stisnil k sebi.

Njegov glas je bil kot beseda mame, ki objema svojega otroka. Otroka, ki je neprevidno tekel, da bi ujel metulja, ob tem pa spregledal velik kamen in je sedaj ranjen po dlaneh in kolenih v solzah pritekel k mami.

Bil je glas, kakor da bi pel, in zdelo se mi je, kakor da diha na ranjena kolena in dlani in naravnost na srce.

Globoko sem zavzdihnil ... Še vedno sedeč pred svojo polno košaro dišečih velikonočnih dobrot.

Zavedel sem se, da je bil tisti glas, ki me je prej pogreznil v tako globoko žalost in samoobtoževanje, glas hudega duha. On je Tožnik. Govoril mi je sicer resnico o meni. A ob tem je vztrajno lagal o Bogu. Govoril mi je, da je Oče do mene tak, kot sem jaz do njega. Nezvest. Odtujen. Hladen.

To je isti glas, ki je pahnil Juda Iškarijota v pogubo.

Tudi Juda je poslušal glas Tožnika. Glas Skušnjavca. "Izdajalec si, Juda. Izdal si nedolžno kri. Izdal si svojega prijatelja. Izdal samega sebe. Zatajil svojo zvestobo. Juda, zate ni rešitve. Juda, tak greh ne more biti odpuščen. Juda, nihče ga ne bi odpustil."

Juda je poslušal Tožnika, Skušnjavca. In žalostno končal.

Juda je bil res izdajalec. Izdal in zatajil je vse. Tožnik je govoril resnico o Judu, kakor je malo prej govoril resnico o meni. A Tožnik je obakrat lagal o Bogu.

Nihče ni brez rešitve. Nobenega greha ni, ki ne bi mogel biti odpuščen. Nikoli se ne morem tako zelo izgubiti, da bi me nebeški Oče ne našel, me objel, in v srce spregovoril besedo večne pomladi.

Da, resnico je treba pokazati. A ne brez ljubezni. Grehu je treba reči "greh", a ob njem ne smemo zamolčati odpuščanja. Prav je, da se pogledam v ogledalo in da v vsej resničnosti vidim svojo nezvestobo, svojo nevero, svojo sebičnost ..., a ob tem ne smem spregledati Očetove ljubezni, njegovega sočutja in njegove neskončne želje, da se spreobrnem in pridem nazaj k njemu.

"Ti si moj otrok," govori Oče. "Neizmerno te ljubim. Drag si v mojih očeh. Tvoje ime imam zapisano v svojem božjem srcu. Želim, da si vedno ob meni. Vse sem pripravljen narediti za to. Celo svojega edinorojenega Sina sem sem daroval zate. Zate je umrl na križu. Zate je vstal."

Moje oči so napolnile solze sreče. Vem, kaj je resnica o meni. Vem, do kje sega moja vera, moja ljubezen in moja zvestoba. Vem, da sem tolikokrat v resnici grešnik, nehvaležen in nezvest otrok in celo izdajalec.

A pomembnejša od resnice o moji bednosti je resnica o Očetovi ljubezni.

Odgrnil sem prtiček ... in pripravil prvi sendvič. Ne zase. Prvi naj bo za brata. In za sestro. Za otroke in stare. Za moje bližnje. Čisto na koncu sem pripravil sendvič še zase. Blagoslovljen sendvič.

Prijeli smo se za roke in se zahvalili božji očetovski ljubezni, dobroti in neskončnemu usmiljenju.

S hvaležnostjo sem prijel v roke svoj sendvič, svoj blagoslovljeni sendvič. In odgriznil prvi grižljaj. In okusil sem toplino pomladi ... in dobroto Boga mojega Očeta, ki nikoli ne obupa nad menoj.

Dragi bratje in sestre. Želim vam, da bi ob svoji košari, ob svojem velikonočnem sendviču to v vsej resničnosti začutili tudi vsi vi. Amen.

Vir: si.aleteia.org