Najbrž je bila prvotna cerkev zgrajena kot podružnična cerkvica. Morda so jo leta 1757, ko je postala župnijska, povečali, vendar dokumentirana gradnja nove in večje cerkve datira v leta 1886-1890. Ta cerkev je imela zvonik na južni strani oziroma na desni strani ob pročelju. Domneva se, da je bila zgrajena v baročnem slogu.
Med 1. svetovno vojno so ostali nedotaknjeni le njeni temelji, nekaj zidovja in glavni baročni oltar. Po vojni cerkev ni služila svojemu namenu, zato so domačini sezidali zasilno svetišče nasproti pokopališča, kjer se danes, za kapelico, nahaja sadovnjak. Na račun vojne odškodnine so jo leta 1928 (1929) ponovno zgradili, ta pa se je od prejšnje razlikovala po zvoniku, ki so ga postavili na severno (levo) stran.
Desklanska cerkev je enoladijska z ličnim prezbiterijem, na katerega je zanimiv pogled iz vzhodne (zadnje) strani. Zvonik se ne drži cerkvene lupine, pač pa stoji poleg cerkve (imenujemo ga kampanile, razvil se je v 5. in 6. stoletju v Italiji).
Že omenjeni baročni oltar ima v središču figuro sv. Jurija, ki je delo goriškega kiparja Giovannija Battiste Novellija (1879-1965). Svetnik je prepoznaven kot konjenik, ki tepta zmaja in ima vanj uperjeno sulico. Legenda namreč pravi, da so v nekem mestu lahko dobili vodo le, če so vsak dan zmaju darovali ovco. Ko pa je ovc zmanjkalo, je žreb določilo mlado princeso, monarhovo hčerko, za žrtev. V trenutku žrtvovanja se je pojavil pogumni vojščak, ki je premagal zmaja in rešil mladenko. Zato je predvsem na slikah ob sv. Juriju in zmaju pogosto upodobljena tudi princesa. Sicer pa Jurijev boj simbolizira boj s pogansko vero, tudi zlim, ki je končno premagano.
Osrednja poslikava prezbiterija je delo akademskega slikarja in patra Gabriela Humeka (1907-1993). Že kot srednješolec je postal cistercijan, študiral je bogoslovje in slikarstvo (akademija v Krakovu, Zagrebu in v Ljubljani), večino življenja pa se je v stiškem samostanu posvetil pravilom sv. Benedikta, moli in delaj (ora et labora). V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični so razstavljena mnoga njegova likovna dela, v desklanski cerkvi pa je leta 1956 pustil freskantski pečat. Upodobil je sedečega Jezusa z Marijo in Jožefom, škofa Friderika Barago, ki krščuje Indijanca in škofa Antona Martina Slomška, pred katerim stojita Bleže in Nežica, v ozadju pa je prepoznavna tudi silhueta cerkve. Poslikave v stropnem delu prezbiterija pa so delo akademskega slikarja Rajka Slapernika.

Podružna cerkvica SV. KVIRINA v Paljevem

Cerkvica zgrajena leta 1513 je bila med prvo svetovno vojno porušena, vendar je obnova stekla že leta 1928, kasneje pa še leta 1970 in 1988. Paljevska sakralna zgradba je preprosta enoladijska ali dvoranasta cerkvica z mnogokotno apsido - prezbiterijem, zakristijo in ozkim preddverjem v sklopu zvonika. Notranjščina cerkve je precej temna, svetlobo dajeta le dve polkrožni okni v ladji in precej manjši okenski odprtini v prezbiteriju. Prehod med ladjo in prezbiterijem nakazuje veliki polkrožni lok (slavoločna stena). Oltar in reliefna plošča z rastlinsko ornamentiko na desni strani prezbiterija datirata v čas obnove cerkve. Nikakor ne smemo izpustiti oltarne mize, odžaganega debla, ki priročno spada v podeželsko področje, obenem pa se simbolično lahko navezuje na lesene (prenosne) oltarje iz starokrščanskega umetnostnega obdobja.
Cerkvica je posvečena sv. Kvirinu, katerega kip stoji v niši oltarja, na stranskih delih pa sta še kipa sv. Terezike in sv. Antona Puščavnika. Ko svetnikov ne prepoznamo, če ni nikakršnih napisov, moramo biti pozorni na njihove prepoznavne znake oziroma atribute, saj nam prav ti pomagajo razkriti vsebino (ikonografijo) upodobljenega.
Pogoste upodobitve sv. Kvirina so z mlinskim kamnom okoli vratu ali klečeč na njem v reki. Namreč ker ni želel opraviti daritev bogovom (živel je v 3. stoletju, malo preden je bilo krščanstvo priznano), so ga mučili tako, da so mu okoli vratu privezali mlinski kamen in ga vrgli v reko. Paljevska figura sv. Kvirina je prikazana kot škof s škofovsko palico in knjigo v desnici ter z govedom ob nogah. Prav slednje je nekoliko manj znan atribut, ki pa poudarja Kvirinovo patronstvo nad živino in pastirji. Naši predniki so dvakrat letno, spomladi, ko so peljali živino na pašo in jeseni, ko so jo vračali v hleve, opravljali obrede za dobro pašo, zato je tudi shod sv. Kvirina dvakrat letno. Rodil se je najverjetneje na ozemlju današnje Hrvaške, kjer je okoli leta 300 postal škof v Sisku, umrl pa je v Sombatelju (takratna Sabaria) na Madžarskem.
Na levi strani oltarja stoji kip, ki upodablja žensko figuro odeto v rjavo redovniško obleko z belim plaščem in naglavno ruto, v rokah pa drži križ s cvetjem. Takšen opis ustreza sv. Tereziji Deteta Jezusa oziroma sv. Tereziki, ki je upodobljena v karmeličanski opravi, cvetje in križ pa pripadata njeni izjavi malo pred smrtjo, ko je obljubila, da bo cvetje sipala na zemljo. Rodila se je leta 1873 v Franciji, prosila samega papeža Leona XIII. za spregled let, da je lahko vstopila v karmeličanski red, umrla pa je stara komaj 24 let. Postala je zavetnica misijonov, misijonarjev, pa tudi cvetličarjev.
Desni kip na oltarju pa predstavlja sivobrado moško figuro oblečeno v redovno rjavo obleko, s kratkim plaščem, v desnici drži knjigo, ki jo prislanja k prsim, ob njegovih nogah pa stoji prašiček. Prav ta prašiček je prepoznaven znak sv. Antona Puščavnika, kakor tudi palica v obliki črke T, na kateri je obešen zvonček. Ti atributi so povezani s pobožno družbo hospitalitov, častilcev sv. Antona, ki so skrbeli za reveže, nabirali darove (tudi prašiče) ter z zvoncem opozarjali na svoj prihod. Kljub prepovedi so smeli voditi prašičke po mestnih ulicah. Sv. Anton je tako zavetnik živinorejcev, svinjskih pastirjev, mesarjev, kakor tudi menihov in asketov. Rodil se je v 3. stoletju v srednjem Egiptu. Puščavnik pa je zato, ker je vse premoženje razdal in se umaknil v samoto puščave.
Zanimivo je, da imamo prav v naši župniji cerkvico z zavetnikom sv. Kvirinom, ki sicer ni tako pogosto zastopan v slovenskih cerkvah.