Prvo berilo: Odrešenik bo branil stiskane, Iz 11,1–10;
Ps 72;
Drugo berilo: Kristus je odrešenik vseh, Rim 15,4–9

Piše: Jure Sojč

Evangelij nas pelje v puščavo, kjer se po štiristo letih Božje tišine zasliši glas preroka: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 3,2). Janezova beseda je ostra, ker mora prebiti trdo človeško srce. Judje so v Janezu prepoznali preroka, saj je bilo v njegovi pojavi nekaj Elijevega: »Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij« (Mt 3,4), hranil se je z divjim medom in kobilicami, prav kakor Elija. Vse je kričalo: Bog se je vrnil med svoj narod! Pripravite se! Zato evangelij v njem prepozna tistega, »o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mt 3,3)

Naš največji sovražnik ni zunaj nas, ampak tisto, česar nočemo izpustiti.

A Janezov poziv ni romantična priprava na praznike, ampak zahteva metanoio – radikalen preobrat. Ne gre le za kesanje kot čustvo, ampak za spremembo smeri. Novo življenje.

Janez ve, da greh ni samo slaba navada. Greh je vez. O tem priča podoba iz rimskih časov. Ko so hoteli človeka kaznovati na najokrutnejši način, so ga zvezali z mrtvim truplom – obraz ob obrazu, telo ob telesu. Antični zgodovinar Lukan opisuje: »Živi in mrtvi so bili zvezani skupaj, dokler ubogi ujetniki niso omagali in umrli.« To je strašljiva podoba, a razloži Janezov poziv: življenje in smrt (greh) ne moreta sobivati v človeku. Če se ne ločim od tistega, kar je mrtvo, od greha, bo mrtvo pogoltnilo živo.

Razlago evangeljskih odlomkov v novem cerkvenem letu pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Čas, da razvežemo verige

Janezov krst je bil znamenje odločitve za življenje. A Janez želi več kot obred. Zahteva sadove. Ko vidi farizeje in saduceje, zakliče: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite sad, vreden spreobrnjenja« (Mt 3,7-8). Cestninar naj preneha z nepoštenjem, vojak z izsiljevanjem, mi prenehajmo s krivicami, končajmo z zamerami in prenehajmo z lažmi.

Advent je čas, da razvežemo verige. Bog ne pride v srce, ki ima raje smrt. Naš največji sovražnik ni zunaj nas, ampak tisto, česar nočemo izpustiti: navada, ki duši; greh, ki se ga sramujemo; odnos, ki je zastrupljen …

Spreobrnjenje je boleče, a je edina pot v pravo svobodo. Naj bo prvi korak preprost: stopi k spovedi. Ne zato, ker moraš, ampak da končno zadihaš. Kjer v nas nastane prostor, tja lahko vstopi Kristus, tisti, ki prihaja, da nas »krsti s Svetim Duhom in z ognjem« (Mt 3,11). Ogenj, ki ga prinaša, ne uničuje, ampak očiščuje.

Naj zato advent v nas prižge pogum za spremembo, veselje novega začetka in upanje, ki ne ugasne. Kristus prihaja, da bi v nas našel plamen in ne pepel.

Vir: druzina.si