Na četrto adventno nedeljo v evangeljskem odlomku prisluhnemo razlagi o rojstvu Jezusa Kristusa, v kateri sije lik sv. Jožefa kot tihega in pokončnega moža. Jure Sojč v svoji razlagi Božje besede premišljuje o tem, kako »pogosto spregledamo tiste, po katerih Bog tiho drži svet skupaj«.

Piše: Jure Sojč

Božja beseda nam danes razgrne podobo dveh mož, skozi njiju se razodeva drama človeškega srca. Na eni strani stoji kralj Ahaz, ki vlada v času politične krize. Izraelci in Sirci ogrožajo Juda, ljudstvo se trese. Bog po preroku Izaiji stopi v to krizo in reče: »Izprôsi si znamenje od Gospoda« (Iz 7,11), kot bi prosil: dovoli mi, da potrdim svojo navzočnost. A Ahaz se upre: »Ne bom preizkušal Gospoda.« Zveni sicer pobožno, a je le izgovor. Srce, ki se zapre pred Bogom, začne živeti iz praznine, praznina pa išče varnost in nadzor.

Jožef ne išče izgovorov, ne zahteva dokazov. Preprosto vstane in uboga ...

Ahaza odpad od Boga in malikovanje tujih bogov pripelje tako daleč, da – kakor poroča Knjiga kraljev – daruje svojega sina v ognju, v obredu, povezanem z malikovanjem Mólaha (2 Kr 16,3). Strah postane njegov bog. Izaija skoraj zavpije: »Ali utrujaš tudi mojega Boga?« Bog vseeno dá znamenje: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (Iz 7,14). To se delno izpolni v Ahazovem sinu Ezekiju, ki postane znamenje, da je Bog z nami. A niti Ezekija ne more izpolniti celotne obljube.

Razlago evangeljskih odlomkov v novem cerkvenem letu pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Jožef ne išče izgovorov

V tem kontrastu zasije sv. Jožef, o katerem beremo v evangeliju. Tudi on stoji v negotovosti: verjame Mariji, verjame v zakon … potem pa izve, da nosi otroka, ki ni njegov. Njegov svet se zamaje, a evangelij pove: »Jožef pa je bil pravičen« (Mt 1,19). Ko mu angel reče: »Ne boj se vzeti k sebi Marije«, se Jožef ne zapre kot Ahaz. Ne išče izgovorov, ne zahteva dokazov. Preprosto vstane in uboga: »Storil je, kakor mu je naročil angel.«

Jožef je tako tih, da ga pogosto spregledamo.

Če Ahaz, ko se zapre pred Bogom, zdrsne v temo, kjer življenje ni več sveto, je Jožef popolno nasprotje: človek, ki se pusti najti Bogu. Njegovo srce se odpre in tako nastane varen prostor za novo življenje. Jožef ni mož velikih besed, temveč mož poslušanja; v tišini dozori njegova notranja pokorščina, iz katere se rodi nežnost do skrivnosti, ki mu je zaupana. Zato mu Bog zaupa prihod svojega Sina.

Jožef je tako tih, da ga pogosto spregledamo. Spomnim se božičnice, ki smo jo pripravili pred polnočnico: igralec Jožefa je zbolel in takrat sem v sili rekel: »Potem Jožefa črtajmo.« Zanimivo se mi je zdelo, da ga skoraj nihče ni pogrešal. Tedaj sem doumel, da pogosto spregledamo tiste, po katerih Bog tiho drži svet skupaj. Jožef ni zgolj tiha figurica v jaslicah, ampak srce doma: navzočnost, ki ne išče priznanja. V teh dneh bomo postavljali jaslice; figurico Jožefa bi lahko v jasli postavili možje, ker Jožef nagovarja može: očete, sinove, brate – in v tišini pravi: »Pomemben si.«

Vir: druzina.si