Lepo je obhajati Jezusov rojstni dan z obdarovanjem cele vrste ljudi – toda ob tem tvegamo, da bomo pozabili priskrbeti darilo za samega slavljenca.

V sociološkem jeziku obstajajo družinski prazniki, ko se družine znova zberejo za skupno mizo, in sprostitveni prazniki, ko se ljudje povsem sprostijo in se resnično zabavajo.

Božič sodi v prvo skupino; to pomeni, da je najpomembnejša oseba, za katero moramo izbrati darilo, sam Jezus. Sveto pismo nam daje odlična navodila, kaj mu lahko podarimo.

V evangeliju po Luku so pastirji "hitro odšli" poiskat znamenje, o katerem so jim povedali angeli. Pokorščina – Bogu, pristojnim civilnim oblastem, pristojnim cerkvenim oblastem – je ključna vrlina tudi za nas. Tudi Jezus je bil pokoren "do smrti".

Kot je rekel sv. Frančišek Saleški: "Hudič se ne boji strogosti, pač pa svete pokorščine." Dober začetek je, če okrepimo svojo pokorščino do cerkvenih zapovedi.

Luka nam pove, da so pastirji "povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku" in so se "vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli".

Tudi naše osebne božične izkušnje so vredne, da jih podelimo. Odličen odgovor na vprašanje "Kaj boste počeli za božič?", poleg vseh obiskov, je: "Na božično jutro gremo zelo radi k maši." In primeren odgovor na poznejše vprašanje "Ali ste se imeli lepo za praznike?" je takle: "Počutil sem se resnično blizu Bogu, ko sem molil v cerkvi, kjer so postavili čudovite jaslice."

In ne pozabite: ustvarjeni smo bili za hvalo in to bo naša molitev v nebesih. Začnite že zdaj.

Zlato lahko v evangeljski zgodbi predstavlja veliko stvari, toda ena je precej jasna: zlato je "na splošno sprejeto kot plačilo za blago in storitve ter odplačilo dolgov". Z drugo besedo: to je denar. Jezus je rekel: "Ne nabirajte si zakladov na zemlji … nabirajte pa si zaklade v nebesih." Zaradi česar je sv. Terezija Avilska izjavila: "Naš največji dobiček je, da izgubimo bogastvo, ki je tako kratkotrajno."

Božič je odličen čas, da preverimo, koliko darujemo vsak mesec, in da to naredimo še nekoliko manj udobno in bolj učinkovito.

Kadilo so v antičnem svetu uporabljali pri češčenju in ko so ga modri izročili Jezusu, so se mu poklonili. Bog si želi tudi našega češčenja. Prav posebej si želi, da mu izročimo svoje malike. Dober preizkus je, če si zastavimo vprašanje: "Kaj je tisto, česar ne bi podaril Bogu, če bi me prosil?" Verjetno je za to že prosil: za vaš telefon, vaše zabave, vašo zasvojenost, vaše zapravljanje, vašo vzkipljivost …

Morda pa je to vaš ponos. Morda si mislimo, kako moramo biti "najboljša različica samih sebe", da bomo sprejemljivi za Boga. Toda Bog ljubi trenutno različico vas samih.

Tudi če vam ne uspe, tudi če ste v grehu, mu darujte sami sebe kot "hvalno žrtev": svoje nepopolnosti, grehe in vse drugo.

Miro so uporabljali za pripravo mrtvih na pokop. Dejaven spomin na pokojne ostaja pomemben del katoliškega življenja. Najdemo ga med telesnimi deli usmiljenja – "mrliče pokopavati" – in kar dvakrat med duhovnimi deli usmiljenja: za žive in mrtve Boga prositi ter žalostne tolažiti.

Posebej v božičnem času vsi tisti, ki pogrešajo svoje ljubljene, potrebujejo tolažbo – in božič je največje upanje za umrle.

Božič brez besed pove, kar piše v 25. poglavju evangelija po Mateju. "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili," bo takrat rekel Jezus. Ampak to vemo že od božiča naprej.

Zakaj bi sicer Jezus prišel med nas v uboštvu, na poti, v hlevu, kot nemočen dojenček? On, ki je bil bogat, je postal ubog. Njegovo jasno sporočilo je, da ga moramo danes iskati prav tam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.