Na drugo nedeljo po Božiču v evangeljskem odlomku prisluhnemo »enemu najlepših in najglobljih besedil Svetega pisma: prologu Janezovega evangelija«. Jure Sojč v razlagi današnje Božje besede išče odgovor na vprašanje, kdaj je tema zares premagana …

Piše: Jure Sojč

Vsak od nas pozna temo. Ne le temo noči, ampak tisto temo, ki se včasih naseli v človeku: strah, osamljenost, zamere, občutek, da nas nihče ne razume. Tudi v družinah, v vaseh, v skupnostih se včasih zgodi, da se ljudje drug od drugega oddaljimo in se zapremo. Prav v tak svet pride beseda evangelija: »Luč sveti v temi.«

Slišali smo eno najlepših in najglobljih besedil Svetega pisma: prolog Janezovega evangelija. Cerkveni očetje v egipčanski Aleksandriji so to besedilo tako ljubili, da so verjeli, da že samo pobožno branje te himne zdravi svet. Te besede nam povedo, kakšen je naš svet in kakšen je Bog. Luč sveti. Bog je navzoč. Njegova svetloba ni ugasnila. Evangelij pa nadaljuje z resnimi besedami: »Luč sveti v temi in tema je ni sprejela.« To ni idilična božična slika, ampak pošten opis življenja.

Ta stavek lahko razumemo na dva načina. Po eni strani pomeni: tema luči ne more premagati. Zlo nima zadnje besede. Tudi kadar se zdi, da je vse temno, Božja luč ostaja. Po drugi strani pa pomeni tudi nekaj bolj bolečega: da se tema luči ne odpre. Kot ko sije sonce, mi pa zagrnemo zavese. Luč je tam, a je ne sprejmemo. Bog ne vsiljuje svoje svetlobe. Pride tiho, ponižno in čaka, ali mu bomo odprli.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Kje zmaga luč

Tako tudi mi živimo: razsvetljeni in hkrati ranjeni. Vemo, kaj je dobro, a včasih izberemo drugače. Kolikokrat se zgodi, da nekoga ne vidimo več kot človeka, ampak kot težavo. Da se v družini ali med sosedi nabere tišina, zamera ali brezbrižnost. Tam se začne tema. Ne z velikimi dejanji, ampak z zaprtim srcem.

Kdaj je torej tema zares premagana? Na to lepo odgovori zgodba o rabinu, ki je učence vprašal, kdaj se konča noč in začne dan. Eden je rekel: »Ko na daljavo ločiš kravo od jelena.« Drugi: »Ko ločiš češnjev cvet od jabolčnega.« Rabin pa je odgovoril: »Svetlo je takrat, ko v obrazu drugega prepoznaš Božjega otroka – brata ali sestro.«

Tam se zgodi prava zora in zmaga luč. Ko drugega ne vidim več kot nasprotnika, tujca ali breme, ampak kot človeka, ki ga Bog ljubi. Takrat luč ni le močnejša od teme, ampak je tudi sprejeta.

Bog ne vsiljuje svoje svetlobe. Pride tiho, ponižno in čaka, ali mu bomo odprli.

Evangelist Janez nam Jezusa predstavi kot resnično Luč, ki prihaja od Očeta, da razsvetli naša srca in naš razum. Ne zato, da bi svet obsodil, ampak da bi ga ozdravil. Ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Morda danes ne moremo razsvetliti vsega sveta. Lahko pa storimo eno majhno stvar. Da nekoga pogledamo drugače. Da naredimo korak sprave. Da v drugem prepoznamo brata ali sestro. Tam se začne dan. Tam luč zares premaga temo.

Tam se zgodi prava zora: ko drugega ne vidim več kot nasprotnika, tujca ali breme.

Vir: druzina.si